Cerkev stoji na vršnem grebenu Kobanskega, na razgledni točki na meji med Slovenijo in Avstrijo.

Po ustnem izročilu naj bi na tem mestu stal pomemben objekt, morda rimska postojanka ali pogansko svetišče. Cerkev se prvič omenja že leta 1490. Po turškem razdejanju leta 1532 naj bi cerkev znova pozidali leta 1655. Leta 1866 je strela uničila del zvonika in cerkve. Delno je bila cerkev nato pozidana leta 1882. Po nekaterih pisnih virih naj bi cerkev porušili, temelj za novo cerkev naj bi bil postavljen leta 1898, dokončana pa naj bi bila leta 1910. Zvonik cerkve je bil leta 1935 za potrebe turizma spremenjen v razgledni stolp.

Po I. svetovni vojni, ko so opravili razmejitev med Avstrijo in takratno Kraljevino SHS, je meja potekala po sredi cerkve. Pri razmejitvi so namreč upoštevali katastrsko mejo med kmetoma na današnji slovenski in avstrijski strani. Od leta 1966 pa je cerkev po posebnem meddržavnem dogovoru v celoti na slovenski strani.

Po II. svetovni vojni je bil dostop do cerkve onemogočen, začela je propadati. V veliki meri so jo uničili in poškodovali tudi graničarji – razbili so vrata, okna, žlebove, poškodovali so skodlasto streho in uničili cerkveno opremo. V cerkvi so kurili ogenj in jo uporabljali kot hlev za konje.

Po intervenciji avstrijskega ambasadorja v Beogradu je med leti 1962 in 1966 potekala obnova cerkve, ki sta jo financirali obe državi.

Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, poligonalno zaključen prezbiterij, zakristija in zvonik ob južni fasadi. Zunanjščina je preprosto oblikovana. Celotna cerkev je prvotno imela leseno kritino (avtohtona kritina območja Dravske doline), ki je bila v drugi polovici 20. stoletja zamenjana s pločevinasto kritino. Danes cerkev pokriva opečna kritina.

Notranjščina je obokana, enoladijska, s plitvimi kapelami ob straneh, na vzhodu pa prehaja v širok prezbiterij. Oprema v cerkvi je skromna.

Po obliki tlorisa in prostorskih razmerjih je tipična arhitektura iz časa barokizacije.